Dubrovnik je poznano letovišče svetovnega jet seta in le eno od mnogih prekrasnih destinacij, ki Vam jih lahko ponudi Hrvaška. Predstavljamo Vam naš izbor letovišč, ki morda niso tako znana, vendar so kljub temu vredna ogleda.

DVIGRAD - kraj, v katerem se je čas ustavil leta 1631
Dvigrad, katerega ime je v dokumentih zapisano tudi kot Dvograd in Dvagrad, je edinstvena arheološka lokacija v istrski regiji ter na splošno na Hrvaškem. Nekateri kraj imenujejo kar hrvaški Pompeji. Tukaj so namreč našli pomembne ostanke utrjenega akropolskega mesta iz zgodnjega srednjega veka, pri čemer velja omeniti, da so prva naselja nastala že v prazgodovini, mesto pa je v rimskem času postalo še pomembnejše. Kraj se nahaja na zahodnem delu osrednje Istre, na območju Limske drage, približno 3 km zahodno od Kanfarja in 18 km zahodno od Rovinja. Do Dvigrada se lahko pripeljete po cestah iz Rovinja in Poreča.
Glede na arheološke najdbe lahko rečemo, da sta bili v kraju 2 utrdbi, in sicer Parentino in Moncastello. V Parentinu - ostanki so vidni še danes - je življenje zamrlo na začetku srednjega veka, v Moncastellu, tudi Duecastelli (Dvigrad), ki se je razvijal kot takratna pomembna strateška točka Istre, pa so prebivalci ostali naseljeni vse do leta 1631, potem pa so ga zaradi epidemije kuge prebivalci zapustili, se odselili na nižja območja in osnovali Kanfar.
Dejstvo, zaradi katerega je Dvigrad tako poseben je, da gre za lokacijo tako imenovano 'in situ', kar pomeni, da se lahko na licu mesta vidi in na temeljih zgodovinskih ostankov do najmanjših podrobnosti rekonstruira takratno življenje, in sicer vse do trenutka, ko so ga prebivalci zapustili. Dvigrad v tem pogledu tako nima konkurence na Hrvaškem, prvi najbližji kraj te vrste 'in situ' pa so antični Pompeji pri Neaplju. Današnji ostanki Dvigrada jasno prikazujejo značilno srednjeveško urbanistično strukturo: mesto je bilo obdano z obrambnimi zidovi in stolpi, ki so stali ob vhodnih vratih. Do danes so ostali ohranjeni zidovi 220 zgradb, med katerimi je še danes opazna smer ulic, in prehode med hišami. Na nizki vzpetini so ostanki Cerkve sv. Sofije iz 11. st, cerkveno prižnico iz 14. st. pa si lahko ogledate v župnijski cerkvi v Kanfarju. V okolici je več značilnih sakralnih lokacij, v cerkvici ob pokopališču pa hranijo ciklus fresk domačega avtorja iz 15. stoletja. Poleg tega slovi Dvigrad tudi po legendah, in sicer ena od njih pravi, da je dobila bližnja vasica Mrgani ime po pustolovcu Henryju Morganu, ki je v 17. stoletju tukaj zakopal svoje bogastvo, zaradi katerega so prekopali okolico Dvigrada.

HUM - po Guinessovi knjigi svetovnih rekordov je Hum najmanjše mesto na svetu
V osrednjem delu Istre, 14 km jugovzhodno od Buzeta, se nahaja najmanjše mesto na svetu, Hum, ki šteje vsega 23 prebivalcev. Mestece se prvič omenja že leta 1102, vendar pod imenom Cholm, zaradi česar ga v Italiji še danes imenujejo Colmo. Čeprav je nastal že v srednjem veku, so v Humu še danes ohranjene vse značilnosti tedanje urbane arhitekture, značilne za akropolska naselja, in kjub svoji majhnosti je bil v srednjem veku središče glagoljaške pismenosti.
Mestece je obdano z mestnim obzidjem in obrambnimi stolpi. Mestni zvonik datira v leto 1552, v župnijski Cerkvi sv. Jeronima pa hranijo bogato zbirko poznogotskih kelikov in liturgijskih predmetov. Freske iz 12. st. so nastale pod močnim bizantinskim vplivom in predstavljajo veliko dragocenost župnijske cerkve. V Humu je namreč imel rezidenco eden od najbogatejših patriarhovih uslužbencev. Posebnost Huma je tudi ta, da je bilo tukaj - poleg bližnjega Roč-a - v srednjem veku središče glagoljaške pismenosti. V cerkvi je še danes glagoljaški grafit iz 12. st., ki se uvršča med najstarejše spomenike glagolice v Istri. V spomin na to bogato nasledstvo so leta 1977 odprli Alejo glagoljašev, spomeniški kompleks, katerega sestavlja 11 obeležij, razporejenih vzdolž 7 km dolge sprehajalne poti od Huma do Roča.

MAKARSKA - mesto, v katerem hranijo najbogatejšo zbirko polžev in školjk na svetu
V Makarski, v kleti frančiškanskega samostana, se nahaja Malakološki muzej oziroma muzej školjk in polžev, v katerem hranijo, po mnenju nekaterih, najbogatejšo zbirko na svetu. Poleg školjk in polžev, ki niso predstavljeni samo z morfološko-biološkega vidika, temveč tudi kot zgodovinsko-kulturni fenomen, ki vključuje pripoved o zgodovini školjk kot prehrambenem živilu ter plačilnem sredstvu, muzej hrani tudi manjšo zbirko fosilnih ostankov z makarskega priobalnega dela in zaledja. Muzejski eksponati so iz Jadranskega morja ter ostalih oceanov, tako da lahko zbirki pripišemo tudi širši pomen. V samostanu je tudi urejen arhiv, bogata knjižnica ter zbirka slik in umetniških predmetov velike vrednosti.

STON - mesto, ki slovi po zidu, imenovanem 'evropski kitajski zid'
Med Stonom in Malim Stonom se razteza obrambni zid s pripadajočimi obrambnimi objekti. Zgrajen je bil v 14. st., služil pa je kot obramba pred turškimi napadi. V času Dubrovniške Republike so zidove obnavljali in dograjevali, tako da je celotna dolžina zidu znašala 5,5 km. Zgrajenih je bilo kar 40 stolpov in 7 trdnjav, zaradi veličastnosti in trdnosti pa so ga proglasili 'evropski kitajski zid'. Osnovo obrambnega zidu, ki je bil zgrajen tako dobro, da je bil s kopenske strani resnično neosvojljiv, so sestavljale tri trdnjave: Veliki Kaštio v Stonu, Koruna v Malem Stonu in trdnjava na vzpetini Podzvizd. Veliki Kaštio je bil hkrati hiša, žitnica in orožarna, Koruna, močna trdnjava s petimi stolpi obrnjenimi proti morju, ki se je začela graditi leta 1347, pa je leta in leta služila kot izvozna luka za sol. Po padcu Dubrovniške Republike se je pričelo rušenje zidov, posamezne kamnite bloke - sestavne dele zidu - pa so prodajali kot gradbeni material za gradnjo šol in ostalih objektov. Danes so vidni ostanki treh stolpov in deli nekdaj mogočnega zidu. Vsekakor Vam priporočamo, da poskusite kamenice (ostrige) iz poznanega stonskega vzgajališča.

KORČULA - mesto z značilnim prepletom ulic, imenovanim 'ribja kost'
Mesto Korčula je bilo zgrajeno plansko, njegova urbanistična zasnova pa je vzoren primer srednjeveške gradnje. Načrt mesta je prilagojen geomorfološkim značilnostim tal, temelji za izgradnjo pa so bili postavljeni v 13. stoletju. Mesto je razdeljeno na dva dela, vzhodni in zahodni, povezuje pa ju osrednja mestna ulica, ki se na določenem delu razširi v trg s katedralo.
Mesto obdajajo obrambni zidovi, proti katerim se z osrednje ulice spuščajo ozke uličice in na ta način tvorijo poseben vzorec, ki spominja na ribjo kost. Zaradi takšne urbanistične zasnove so ulice v mestu obsijane s soncem zjutraj in zvečer, v času poldneva pa jih od sonca ščiti senca zidov. Od arhitekturnih spomenikov znotraj mestnega obzidja velja omeniti katedralo, staro poslopje mestne skupščine, Opatsko zakladnico in Mestni muzej. Zakladnica se nahaja na južni strani katedrale, s predmeti, ki so v sedmih dvoranah, pa po vsej verjetnosti predstavlja edinstveno takšno zbirko v celi Dalmaciji. Ogledate si lahko dragocene slike, predmete iz zlata in srebra, numizmatično zbirko, stare skice in risbe, porcelan, mašne plašče, srednjeveške rokopise ter slike sodobnih hrvaških in tujih slikarjev od renesanse naprej.
Še ena posebnost Korčule je Moreška - viteška igra, v kateri se plesalci z meči borijo za naklonjenost dekleta. Moreška se na Korčuli ohranja od 12. st. naprej.

BRAČ - otok s plažo za deskarje in samotnimi kamnitimi palačami
Nedaleč od znamenitega Bola in čudovite plaže Zlatni rat se nahaja zaliv Blaca. 2 km od zaliva proti notranjosti je nastalo neobičajno naselje. Gre za samotno naselje (ermitorij), katerega so zgradili v 15. stoletju tako rekoč v živi steni, kompleks pa je še dandanes dostopen samo po pešpoti.
Od Turkov preganjani glagoljaški duhovniki so za svoje zatočišče izbrali nepristopen, pust in skoraj neposeljen predel v notranjosti otoka. Kamnito steno s številnimi pečinami so mojstrsko obdelali in zgradili kamnite stavbe. Po prihodu so v pečini Ljubitovici zgradili cerkev in samostan, ki so ju obnovili leta 1757, obe stavbi pa sta se ohranili vse do danes. Blaca je bila naseljena od leta 1963, kasneje pa so celoten kompleks razglasili za muzejsko-znanstveno ustanovo, katero sestavljajo avtentični etnografski prostori: kuhinja s krušno pečjo, kamnite dvorane z razkošno stilno opremo ter izjemno bogata knjižnica, v kateri hranijo edinstveni atlas H. Hondiusa in J. Iasoniusa iz leta 1623. V sklopu kompleksa je tudi arhiv, mala tiskarna in zvezdarna z ogromnim teleskopom, ki je bil last svetovno znanega astronoma in zadnjega duhovnika v Blaci - don Nike Milićevića, katerega študije so desetletja objavljali v uglednem dunajskem časopisu Astronomische Nachrichten. Med posebne razstavne eksponate se uvrščajo tudi slikarska dela beneške šole iz 17. stoletja.

VIS - magični otok izdelovalcev plovil
Komiža na otoku Visu se v zgodovinskih dokumentih prvič omenja v 12. stoletju, v istih dokumentih pa je tudi zapisano, da je bila od 16. st. naprej vodilno ribiško naselje v Dalmaciji. Ribiči z Visa so zaradi večjega ulova odhajali na ribolov na odprto morje, proti otokoma Palagruža in Svetac. Zato so morali izdelovalci napraviti plovilo, ki bi ustrezalo zaktevam takšne plovbe. Tako je nastala avtohtona hrvaška barka - komiška falkuša, katero odlikujejo izvrstne plovne značilnosti.
Falkuša je posebna gajeta z jadri na pet vesel. Tako lahko pluje, ko piha veter in prav tako, ko je bonaca. Dolga je devet metrov, široka 2,90 metra, jambor pa je visok toliko, kolikor je dolga, torej devet metrov. Od drugih se ni razlikovala samo po dimenzijah, temveč tudi po materialu. Falkuša se je gradila izključno iz borovega lesa z otoka Sveca. Znano je, da je na tem vulkanskem otoku malo zemlje in da pogosto pihajo močni vetrovi. Borovci, ki uspevajo v takšnih pogojih, so močni in odporni, les teh borovcev pa je tako primeren za gradnjo falkuš, ki prav tako pogosto plujejo v težkih razmerah. Kobilico so iztesali iz hrastovine, oplata falkuše pa je iz macesna.
K falkuši je spadala tudi avtentična oprema, brez katere se ni nikoli izplulo. Na palubi so bili leseni sodi za soljenje rib, posoda za vodo in vino ter pletene košare, katere so napolnili z ulovljenimi ribami. Ribiči so pri svojem delu uporabljali mreže, kompas in feral (svetilka na plin ali petrolej). S falkušo so pluli vse do prve polovice 20. stoletja. Leta 1998 je UNESCO komiško falkušo uvrstil na seznam svetovne spomeniške dediščine.