Ivo Pervan je rojen leta 1947 v Splitu, iz te bogate zakladnice toplih barv in nepredvidljive narave morja pa nastajajo tankočutni otipi in prefinjeni odtenki v iskanju primernega prostora hrvaške pokrajine, ki je spiritus movens njegovega ustvarjanja. Fotograf, čigar plakati so celo sedemkrat osvojili prvo nagrado na svetovnih razstavah, avtor 17 avtorskih in 60 soavtorskih monografij, je s svojimi fotografijami proslavil Hrvaško in ovekovečil njene lepote.

Fotografije Iva Pervana imajo oblast nad časom. Posedujejo magično, na trenutke bizarno silo, da oči gledalca prikujejo na meglice, ki se vijejo nad vodami, na zahode sonca, ujete v borovih iglicah in lepljive kot kaplje smole, ki je nakopičena v odebeljenem deblu iglavcev, silo, ki ne dovoljuje odvrniti pogleda z rasterja, ki ga skozi prozorno, vilinsko lečo objektiva najde tudi v kamnitih strukturah ter v vodnih odsevih in v pravilnih suhih zidovih hrvaških otokov.

Zato njegove fotografije pojejo.

Hrvaška, posneta s Pervanovo kamero, ima obraz iz kamnitih portalov z očmi plemenito bledih oken gosposkih hiš, katerih cvetje kot pordečele ustnice diši v cvetličnih lončkih z levjimi glavami, izklesanimi ob vznožju steklenih okvirjev. Prav takšne so lastovske strme ulice, ko zaspanost pustega otoka oživijo pustne maske v vrvenju zamaskiranih likov: belo in skladno, ustvarjeno iz kamna, rdeče in bučno, prispelo s prišleki, se pomeša v eno sliko - fotografijo Iva Pervana.

Njegova Hrvaška ima obleko iz vijoličastih cvetov hvarske sivke, okoli vratu ima nanizane otoke iz svetlobe, iz pečin, iz zelenih borovcev, otoke iz peska in tisti en otok iz grudaste lave, njihovi nemirni otroci - valovi - pa se kdaj pa kdaj igrajo razposajeno, kdaj pa kdaj gromoglasno v izmenjavanju dni in noči.

Kaj pa ljudje? So ljudje vtkani v prizore ali pa so prizori narejeni iz njih? Pervan izbira ljudi, ki neposredno občutijo zemljo in iz katerih dlani se kotalijo darovi obilja plodov. So lastniki rok, ki znajo izdelati čoln in obesiti sir v sušilnico, da njegova skorja postane zlato rumeno, rumeno zrelo, zrelo trpka, tako da njegova zunanja podoba postane jasna kot okus. Njegovi težaki so ljudje, ki zjutraj vržejo mreže, se odpravijo vreč mreže zvečer in ki nagnjeni nad mizo v gostilni predejo z besedami, kot predejo creške pletilje niti za volnene nogavice, v katerih stečejo h krušnim pečem, nekdaj skupni dobrini vseh vaščanov, noseč v predpasniku vroč, trebušast hlebček.

Vse na njegovih fotografijah je tam z razlogom: tako izbrana oblika kot želen vtis in iskana barva - avtor naključje preseže z osredotočenostjo na pravi prizor, Hrvaška, posneta z očesom Iva Pervana, pa je lepa v preprosti naravnosti svojih raznolikosti.